Ljudje drvijo mimo mene. Sami neznanci. Ljudje, ki jih vidim prvič in verjetno tudi zadnjič. Nikoli več se ne bomo videli. Kljub temu, da bodo za vedno ostali neznanci, s sabo nosijo svoje zgodbe, za katere morda še sami ne vedo, da jih s svojo mimiko telesa sporočajo drugim. Hitenje po ulici, telefoniranje, smeh s prijatelji, gledanje na uro, če bodo prišli pravočasno na svoj cilj, ali pa le umirjenjo sprehajanje in gledanje izložb. Pa morda le niso takšni neznanci kot se mi zdi?
Oznake: Konceptualna fotografija, Splošno
