Dnevi po njegovi smrti so bili zelo težki. Vsak jih je sicer doživljal po svoje, vendar nikomur ni bilo lahko. Najtežje pa je vsekakor bilo za staro mamo. Dan je bil enak dnevu, čas pa nikakor ni mogel zaceliti rane. Tako smo jo večkrat obiskovali in jo s pogovorom poskušali malo razvedriti in misli preusmeriti drugam. Kakšen mesec po njegovi smrti sem se k mami odpravil s fotoaparatom. Namen seveda ni bil narediti dobre fotografije, temveč ji vsaj malo popestriti nedeljsko popoldne. Posnetke sem nato prenesel na računalnik in jih malo analiziral. Zmotilo me je dosti predmetov na nočni omarici, tudi mamine poze mi niso bile všeč. Raje sem ugasnil računalnik in se usedel za knjige. Seveda mi fotografska žilica ni dala miru in ves čas sem razmišljal, kako bi lahko fotografije naredil bolje, da bi imele neko zgodbo in odražale neke emocije. V roke sem vzel listič papirja in začel risati skice. Kmalu pa se mi utrne ideja. Ker imam dve levi roki, je ideja na papirju izgledala katastrofalno, vendar podoba v glavi je bila popolnejša. Naslednje dopoldne sem kar iz kartona izdelal usmerjevalnik žarkov, vzel celotno opremo in se odpravil k mami. Najprej sem vse, kar me je motilo pospravil iz nočne omarice, spustil roleto na oknu in pripravil bliskavici. Fotoaparat na stativ in vse je bilo pripravljeno. Poklical sem mamo in ji pokazal kako naj se uleže. Nekaj poskusnih posnetkov zaradi svetlobe in postavitve bliskavic, nato pa se je začelo. Ker sem fotografiral kar nekaj časa, je mama zaspala, zato se mi nikamor ni mudilo.
Doma na računalniku pa sem začel dodajati še finese. Fotografija na ekranu, se je počasi začela približevati podobi v glavi. Še nekaj popravkov s čopičem in fotografija je bila počasi končana. Najprej sem jo samo gledal. Nisem vedel kaj sem sploh naredil. Zame je bila fotografija dobesedno živa, imel sem občutek, kot da je ata zraven mene in opazuje kaj počnem. Dobil sem kurjo kožo. Pa ne zaradi tega, ker bi fotografija bila popolna, saj je, roko na srce, daleč od perfekcije, temveč zaradi zgodbe, ki je en mesec po atovi smrti, imela zame še tako velik vpliv. Doma si fotografije nisem upal pokazati. Odnesel sem jo v društvo, kjer je naletela na pozitivne kritike. Naslednji dan pa sem jo objavil na različnih portalih. Na dveh je postala fotografija tedna, na 1x pa je bila najpopularnejša fotografija dneva.
Pred nekaj dnevi pa sem tudi izvedel, da je ta fotografija postala tudi fotografija leta 2008 v spletni Galeriji e-Fotografija. Naj izkoristim to priložnost in se zahvalim vsem registriranim uporabnikom, da so glasovali za njo in pripomogli, da je ta fotografija postala najboljša v letu 2008. Zahvala gre seveda tudi strokovni žiriji, ki je prav tako izbrala to fotografijo. Resnično sem vesel, saj ima fotografija, kot sem že omenil zgoraj, zame zelo poseben pomen.Oznake: Splošno
