Ravno želim zadremati, ko nam na letalu razdelijo vstopne kartončke. Na zaslonu pred seboj v meniju izberem navodila, vzamem pisalo, na mizico pa si pripravim kartonček. Filmček, ki se začne vrteti pred menoj me najprej pouči, s kakšnim pisalom sploh lahko pišem, kako naj izgledajo določene črke in številke ter bog ne daj kaj popravljati, ker je potrebno vzeti nov listek in vse napisati na novo. Zanimivo! Ker je moja pisava oblikovno zelo "čitljiva" in bi verjetno porabil vse listke na letalu, sem to delo raje prepustil svoji punci. Vse lepo in prav, če slediš navodilom, vendar ni hudič, da se kdaj kaj ne zmotiš, narediš kakšno črto predaleč ali kaj podobnega in gremo po nov listek... Ko se nekako prebijeva skozi prvo stran, naju na drugi strani čakajo prav zanimiva vprašanja; če sem kdaj sodeloval s Hitlerjem, Bin Ladnom, če sem terorist, če imam takšne in drugačne namene... Zanimivo, kajti po vsem tem ameriškem perfekcionizmu sem že želel narediti križec pri tem, da bom organiziral teroristični napad... Po vseh zanimivih vprašanjih končno pridem do mesta, kjer želijo moj podpis in stvar je pri koncu. Na ekranu se mi začnejo predvajati ljudje vseh mogočih narodnosti, ki mi zaželijo: Dobrodošli v Ameriki! Seveda, dobrodošli v Ameriki...
Slab vtis o Ameriki se je torej začel že na letalu. Morda je k temu pripomoglo tudi, da že pred odhodom v ZDA nisem bil njihov privženec, o Američanih pa sem imel takšno mnenje, ki ga ima večina, ko gleda takšne in drugačne clipe na youtube ali na kakšnem drugem portalu.
Končno prispemo. Počasi se vijemo v koloni, da pridemo do okenca, kjer mi bodo odvzeli prstne odtise in me z web kamero fotografirali. Gledam okoli sebe, malo opazujem policiste, carinike in letališke uslužbence, ki se sprehajajo mimo nas. Predstavljal sem si vse bolj gestapovsko, vendar čedalje bolj ugotavljam, da so vsi prijazni. Še policist na kontroli je z nasmeškom na obrazu in med preverjanjem poskuša malo nasmejati turiste. Kaj takšnega nisem ravno vajen na teh kontrolah. Čez kotrolo nas torej spustijo brez problemov in naše popotovanje se lahko začne.
Ko smo se z avtobusom vozili do hotela, najprej nisem imel občutka, da sem v Ameriki. Zvečer, ko pa smo se sprehodili po ulicah in imaš direkten stik z ljudmi, pa se mi je zdelo vse kot v filmu. Znaki, avtomobili, zastava na vsakem koraku, policisti, razne trgovine, govorica ljudi... Vse je bilo filmsko. Zopet pa so me presenetili ljudje. Prijazni, predvsem pa komunikativni in bistveno bolj socialni kot Slovenci. Nikogar ni problema prositi za pomoč. Ko smo za pot vprašali policista, je bil zgleda tako vesel, da nam je povedal vse možne poti, povedal katera podzemna vozi, kateri avtobus, koliko časa imamo peš do tja, koliko z busom.... Presenetilo me je tudi, ko smo sredi ceste stali z zemljevidom v roki in pristopi starejša ženska in se nam takoj ponudi za pomoč. Kaj takšnega ne verjmem, da je moč pričakovati v naši domovini.
Začetni vtis o Ameriki se je torej spremenil v pozitivno smer. Prišlo je celo tako daleč, da sem si zaobljubil, da se v ZDA še vrnem. Rad bi še videl New York v poletnem času, seveda pa so v načrtu še tudi druga mesta. Upam, da bom lahko te želje kmalu uresničil....
Objavljam le nekaj fotografij, kajti vseh še niti nisem pregledal, kaj šele obdelal (priznam nisem imel volje). Je pa bistveno težje fotografirati, kot sem si na začetku predstavljal. Prizore, ki smo jih vajeni iz fotografij fotografskih mojstrov, ki so v tem mestu naredili res neponovljive fotografije, danes zapolnijo avtomobili in gruča ljudi, ki se sprehaja po cesti. Se pa strinjam, kar je rekel Gregor - dodaten čar je v svoj objektiv uloviti vso to množico in jo obrniti sebi v prid.
Oznake: Potovanja, Reportaže
