Počasi se prebudim. Oh, kako bi še spal, vendar mi to čas ne dopušča. Skozi napol zagrnjeno okno vidim sonce. Hvala bogu. Sovražim deževne dni, ko že zjutraj padeš v depresijo. Kakšen dan bo danes? Dan kot vsak drug in bo podoben kot jajce jajcu ali se bom odmaknil od vsakdanjega rituala in bo nekaj posebnega? Ne verjamem. V tem času me čakajo vsakodnevne obveznosti in dnevi se ponavljajo. Kot, da je vsak dan isti. Le številke na koledarju so tiste, ki mi povedo, da sem preživel en dan več.
Kot vsako jutro me najprej čaka kopalnica. Zobje, britje, nato še tuš. Nato sledi zajtrk, pospravljanje postelje in nato učenje. Te stvari počnem že skoraj avtomatično. Kmalu pride čas za faks, nato še kosilo s prijatelji in zopet se vrnem v stanovanje. Sicer že malo utrujen, še malo posedim pred računalnikom in nato se končno odpravim v posteljo. Pred spanjem še prestavim NG koledar za en dan naprej, počasi zaspim in se pripravim na nov isti dan...
Oznake: Moje izpovedi, Splošno
