Tam na robu gozda stoji mala cerkvica. Čisto sama, obdana le s košatimi krošnjami dreves, ki so v tem letnem času klonile teži snega in povesila svoje veje. Želim priti bližje cerkvici, vendar se mi vsak korak vdre v sneg, kar mi zelo otežuje moj korak. Čez čas mi le uspe priti do nje. Prizor me spomne na zgodbice, ki so mi jih kot otroku brali in pripovedovali moji starši ter stari starši. Otroci so se izgubili v temnem gozdu in nato so prišli do male hiške, ki je stala sredi gozda. Skoraj podoben prizor sem imel pred seboj. Malo se še sprehodim okoli nje in na njeni desni strani zagledam prizore različnih oblik, dodaten čar pa jim doda še sneg. Sprehodim se med njimi in resnično se počutim, kot da sem v pravljici.
Oznake: Splošno
