Hodim po mestu. Na nedeljo, okoli pol osmih zjutraj, je mesto vse prej kot živo. Tu in tam gre mimo mene kakšen starejši gospod ali starejša gospa, vidim tudi nekaj skupinic, ki se že odpravljajo k maši. Čeprav hodijo vsak v svojem tempu in vsak v svojo smer, imajo nekaj skupnega. Vsi imajo svojo senco. Hodi poleg njih, se dotika njihovih čevljev in stopi, kamor stopijo oni. V senci se sicer skrije in na soncu zopet pokaže, vendar nikoli zares ne izgine. Vsi jo imamo. Takšno ali drugčno. Spremlja nas na ulici, v stanovanju, službi,... Ne moremo se je otresti. Senca je naš drugi jaz, ki se je do smrti ne bomo znebili. Včasih je izrazitejša, včasih prevlada nad našim notranjim egom, včasih pa je tiha in je sploh ne opazimo. Na plan pride le, kadar misli, da je to potrebno. In velikokrat na to ne moremo vplivati. Vzame si nas, mi pa se ne moremo upreti. Včasih niti ne vemo, da si nas lasti.
Verjetno si mislite, da so to le moje prazne besede. Pa ste že kdaj pogledali v svojo senco, ko ste se sprehajali po ulici? In morda takrat, ko ste ste se z nekom srečali in sta se vajini senci prepletli? Verjetno že. Vsaj kot otrok ste se radi igrali z vašo podobo na cesti ali steni. Kaj pa vašo senco, ki jo nosite vedno s seboj? Vaš drugi jaz. Jo poznate?
Oznake: Moje izpovedi
