Tok, tok, tok, tok,... slišim korake za mojim hrbtom. Ne oziram se in nadaljujem dalje v svojem tempu. Vedno hodim hitro ali se mi mudi ali ne. Sliši se, da me ženska za menoj želi prehiteti, vendar sem ravno toliko hitrejši, da me ne more. Lahko mi le sledi. Po zvoku njenih petk slišim, da se ji mudi in da je malo nervozna. Njeni koraki so namreč težki, hitri in nepremišljeni. Ni važno na kaj stopi, kako stopi, važno je da hiti naprej. Počasi mi že gre njeno zasledovanje na živce, zato jo spustim naprej. Gospa sprednjih let, s poslovno torbico. Verjetno se ji mudi na sestanek. Ne vem in če povem po pravici me tudi ne zanima. Hodim dalje svojo pot in se ne oziram več na njo.
Počasi prispem do središča mesta. Ljudje hitijo sem ter tja. Nihče se ne ustavi. Zopet slišim tisti znani tok, tok, tok, tok. Seveda je zopet urejena gospodična, ki hiti skozi center. Obrnem se, da bi nadaljeval svojo pot in se skoraj zaletim v gospoda. V njegovih nizkih čevljih je bil seveda neslišen in sploh nisem opazi, da se je prikradel za moj hrbet. Nasmehneva se drug drugemu in vsak v svojem koraku nadaljujeva pot...
Oznake: Splošno
