"Dej Asim mal se potrud, da pridema dol! Sej boma v jam naprej spala!" se je glasil zadnji stavek ob zaključku predstave. Mlada vajenca, sta se tako odpravila v jamo, kjer bosta po žurerski noči spala dalje.
Verjetno marsikomu zadnji stavek ne pomeni veliko, v meni pa je ravno omenjeni stavek obudil spomine, ko mi je stari ata pripovedoval prigode, ki jih je doživljal kot rudar v Zabukovškem rudniku in kasneje v rudniku Velenje. Življenje je takrat potekalo popolnoma drugače kot danes, rudarji so delali več izmenski delovni čas, ko pa so prišli domov, pa so še morali marsikaj postoriti okoli hiše. Tako se je velikokrat zgodilo, da so na delo prišli utrujeni in resnično je marsikateri rudar med delovnim časom legel na premog in zaspal. Eni zaradi tega, ker so bili utrujeni od napornega dela, drugi pa so imeli "naporno" noč, ki jih je zelo utrudila.
Tudi o ostalem življenju rudarjev in njihovih družinah smo lahko skozi igro veliko izvedeli. Avtor predstave g. Martin Goršek nam je tudi z resničnimi dejstvi ponovno obudil spomine na takratno življenje in iz nekaterih prizorov sem lahko prepoznal iste zgodbe, ki mi jih je kot otroku pripovedoval moj stari ata. To so zgodbe, ki bodo vsaj še nekaj časa krožile po našem koncu, predvsem pri starejših pa še danes ni čas zapolnil vseh emocionalnih vrzeli. Kot na primer tiste, ko je v rudniku odjeknila eksplozija, pri tem pa je ugasnilo 17 življenj...
Čeprav sem si igro ogledal kot obiskovalec in sem zgolj iz tribune naredil nekaj posnetkov, vam vseeno ponujam nekaj utrinkov iz predstave.
Oznake: Reportaže
