Še pomnite, dragi tovariši in tovarišice, kako je bilo živeti v socializmu? V državi, kjer služba, stanovanje in družina niso bili problem? No, jaz se ne spomnim. Tistih nekaj let, ko sem živel v SFRJ, nisem mogel občutiti duha bratstva in enotnosti. Država je nekaj let po mojem rojstvu šla v maloro, kot bi se izrazili Primorci, jaz pa sem postal otrok tranzicije in kapitalizma. Grebatorstvo na vsakem koraku, psihične težave, preobremenjenost. Takšen je naš slog življenja. Iz socialnega človeka postajamo vse bolj egoistični in nestrpni do sočloveka. Za družino in poroko nimamo časa in denarja, postajamo delovni stroji. Kaj pa druženje? Se malo sprostiti, se usesti in spočiti? Letos sem imel to možnost in verjetno še zadnjič okusiti tisti pravi režim socializma. Na Kubi poteka življenje podobno tako, kot je nekoč pri nas v SFRJ. Človek še spozna človeka, prijatelja objame sredi ulice in se z njim zaplete v dolgi klepet, delavci si še upajo odložiti delo in si privoščijo počitek. Vem, ni vse tako rožnato kot se sliši. Vsaka medalja ima dve plati in tudi Kuba ima svojo črno plat. "Ali bomo imeli dosti hrane za cel mesec?" se verjetno vpraša vsaka povprečna kubanska družina. Živeti v revščini in jesti iz rok v usta res ne privoščim nikomur, vendar poglejte kaj se je zgodilo z nami. Skozi proces grebatorstva in egocentričnosti smo pozabili na pomembne človeške vrednote. Pozabili smo na tisto, kar je bilo nekoč naše vodilo, danes pa to predstavlja le še nostalgijo na tiste čase... Zdravo tovariši!
Oznake: Potovanja, Reportaže
