Obrnem se in jo zagledam. Tako je simpatična. Gleda okoli, vse ji je zanimivo, zraven pa se sladko smeji. Počasi se mi približuje. Svojo mamico trdno drži za roko. Takrat me opazi. Nasmehne se mi. V njenih očeh je zaznati otroško srečo, njen nasmeh je iskren in iz srca. Gre mimo mene. Ve, da jo še kar opazujem, zato se obrne. V tistem trenutku jo fotografiram. Prisrčno se zahihita, mamica jo potegne za roko in skupaj nadaljujeta pot. Nekaj časa jo še opazujem, a ona se ne obrne več. Odšla je dalje. Tudi sam oddidem.
Sedim na avtobusu in se peljem na drugo stran otoka. Ne morem je pozabiti. Med vožnjo na fotoaparatu večkrat pogledam njeno fotografijo. Njene oči in njen nasmeh mi ne dasta miru. Iskrenost, igrivost, navihanost, nedolžnost. Vse to razberem iz njenega obraza. Nekaj časa še razmišljam, nato pa med vožnjo počasi zaspim.
Pozno popoldne prispemo na drugo stran otoka. V parku zopet zaslišim otroški smeh. Skupina otrok teka po parku sem ter tja, eni brcajo žogo, drugi se lovijo, tretji jih samo opazujejo. Ni važno ali so beli ali črni, igrajo se skupaj. Njim ni pomembna barva kože, pomembna jim je igra. Nekaj časa jih še stoje opazujem, nato se vsedem na klopco blizu njih. Ne želim jih zmotiti. Svetloba je tako ali tako že preslaba za fotografiranje, zato se raje sprostim in jih opazujem. Opazujem njihovo iskreno veselje, smeh in igro.
Oznake: Reportaže
