Usedem se pred lokal sredi trga. Sam. Nikogar si ta trenutek ne želim imeti ob sebi. Želim biti sam. Naročim si pijačo in opazujem ljudi, ki hodijo po ulici. Nekateri so v paru, skupini, drugi se sprehajajo sami. Sami. Pa so tudi osamljeni? Ne vem. Poskušam se vživeti v njihovo dušo, opazujem njihovo mimiko obraza ter poskušam razbrati vsaj delček njihove osebnosti. Moški srednjih let, sivih las, v črni obleki gre samozavestno mimo mene. Ravna drža in dvignjena glava mi dajeta občutek njegovega obvladovanja situacije v kateri se nahaja. Opazuje ljudi in v nespremenjenem tempu nadaljuje svojo pot. Sam, vendar ne zdi se mi osamljen. Na drugi strani trga pa prihaja gospodična, pripisal bi ji malo čez 20 let. Oblečena je po zadnji pariški modi, nosi torbico in očala. Hodi hitro. S sklonjeno glavo prehodi trg. Moški se obračajo za njo, ona pa nikogar ne pogleda. Kot da se jih boji. Hodi dalje. Gre za ovinek in ne vidim je več. Osamljena? Težko bi rekel, vendar sreče iz njenega obraza nisem mogel razbrati. Želim spiti malo svoje pijače, ki jo imam na mizi, vendar me zmoti hrušč skupine deklet, ki gredo po trgu. Skupina petih mlajših deklet s šolskimi torbami, ki se verjetno odpravljajo proti domu. Smejijo se in pogovarjajo, da se jih sliši po celem trgu. Vendar ne vse. V oči mi pade deklica, ki se ne smeji šalam, ki jih pravijo njene prijateljice. Sledi jim s sklonjeno glavo, včasih jo za trenutek dvigne, samo toliko, da se orientira in gre naprej. Ni sama, vendar se mi zazdi, da je osamljena... Počasi spijem svojo pijačo in se odpravim proti svojemu domu. Grem skozi trg, na katerem sem prej opazoval ljudi. Grem sam, vendar ne osamljen...
Tako kot je človek lahko sam v svojem življenju, tako so tudi drevesa lahko sama. Rastejo nekje za sebe, daleč od skupine ostalih dreves. Pa vendar je za njih lažje. Oni so lahko samo sami. Nikoli pa osamljeni...Oznake: Moje izpovedi, Reportaže
