Hodim. Po vasi, mestu in svetu. Hodim. In mimo mene hodijo drugi. Vsi hitijo. Nihče se ne pozdravi. Hitijo. Eden mimo drugega. Ne opazijo, da na tleh pred njihovimi očmi leži klošar brez roke ali brez noge, brez hrane in pijače. Prosi. Prosi za boljše življenje. Ljudje tega ne vidijo. Hitijo mimo njega. Ne vidijo, da je tat čez cesto ukradel starki torbico in ne vidijo, da je avto povozil otroka. Nočejo videti ali res ne opazijo? Tega ne vem. Vem le, da hitijo naprej. Mudi se jim. Kam se jim tako mudi? Ne vem. Vem le, da hitijo. Drug mimo drugega brez pozdrava, brez topline in brez osebnosti. Hitijo... Še sami ne vedo kam. Vedo le, da morajo hiteti. Njihova telesa so le stroji, ki delajo tako kot želijo drugi. Duše ne morejo dohiteti takšnega tempa. Ostajajo zadaj. Za telesi. Ali pa so že omagale in so jih že zdavnaj izgubili. Tako se same sprehajajo po svetu. Same. Brez teles. Telesa pa hitijo naprej. Brez duš. Le telo, brez osebnosti, brez topline, sočutja in razmišljanja. Ve le, da mora hiteti. Hiteti dalje... Ni važno kam, le da gre naprej, pa če tudi za ceno osebnosti....
Oznake: Reportaže
