Reka. Zakaj se nikoli ne ustaviš? Samo za hip, da se lahko malo počijem! Reka! Veliko sva že doživela. Nosila si me počasi, da sem se lahko mirno spočil, bila si že razburkana in nekoč že tako neizprosna, da sem skoraj utonil. Vendar sem se rešil! Preživel sem in odplaval naprej. Še vedno plavam in ne vem kje je izzliv. Da pomislim,... Ne, ne potrebujem še izzliva. Rad bi še plaval, pa čeprav je težko. No, pa ne vedno. Včasih je tudi lahko. Všeč mi je da nisem sam. Da so še drugi, na katere se lahko oprem, ko ne zmorem več. So moji rešilni jopiči. Drugič jim pomagam jaz. To je sožitje. Da te lahko preplavamo potrebujemo drug drugega. Preveč si neizprosna, da bi plaval sam. Vendar vem, da takrat, ko pride izzliv, ostanem sam. Nikogar več ne bo. Sam bom zaplaval v ocean in te zapustil. Zapustil te bom, a ne še kmalu. Ne mudi se mi še. Še bom plaval in zahvaljujem se ti, da sploh lahko plavam. Hvala reka, reka življenja!
P.s.: Hvala Grega, da si šel plavat pri 10°C!
