Wikipedija opisuje fotoaparat kot napravo za zajemanje svetlobe, ki ima na enem koncu objektiv za ustvarjanje svetlobne slike, na nasprotnem pa enoto za njeno shranjevanje. Vilem Flusser gre v tem oziru dlje in ločuje med aparatom in strojem. Po Flusserjevem leksikonu pojmov aparat predstavlja igračo, ki simulira mišljenje, stroj pa orodje, ki na podlagi znanstvenih teorij simulira neki telesni organ. Teoretičnih definicij fotoaparata bi verjetno lahko našli še kar nekaj, ampak kot takšne v tem trenutku niso pomembne. V praktičnem smislu se bistvo fotoaparata skriva nekje drugje. Fotografu niso pomembne tehnične lastnosti aparata, temveč mu fotoaparat predstavlja orodje za ustvarjanje. Analogni fotoaparat ali digitalni fotoaparat je le razlika orodja, katerega se bo fotograf posluževal. Prav tako ga ne zanima vgrajeno vezje ali čipi. Šteje le produkt, ki ga ta aparat proizvede. Proizvod pa ni avtomatiziran. Pomemben je vložek, ki ga fotograf vloži v aparat, saj le-ta po njegovih navodilih ustvari zapise bodisi na film bodisi na senzor in proizvede tisto, kar je vložil fotograf. Fotoaparat brez vložka fotografa je le prazna škatla. Končni produkt je torej odvisen od fotografove sposobnosti zajemanja podob in trenutkov okoli njega. Fotoaparat mu predstavlja le medij zapisovanja njegovega videnja.
Osebno ne poznam umetnosti, pri kateri bi se toliko pozornosti posvečalo orodju, kot se to dogaja pri fotografiji. Fotoaparat je že od nekdaj predmet razprav tako pri teoretikih kot tudi pri praktikih. Sprašujem se, ali bi bila knjiga, napisana na pisalni stroj, kaj boljša od knjige, ki bi jo pisatelj napisal na računalnik? Je knjiga, natisnjena na papir, kaj boljša od tiste, ki jo beremo na elektronskih bralnikih? Pomembnost končnega produkta se pri teh vprašanjih vedno ustavi pri vsebini in ne pri fazi ustvarjanja ali predstavljanja. Žal tega ne morem trditi za fotografijo. Uporaba fotoaparata znižuje vrednost vsebin končnega produkta, populistična dostopnost aparata pa razveljavlja pomen fotografiranja.
Ko fotograf preseže stopnjo ukvarjanja s fotoaparatom, preide v fazo ustvarjanja. Fotoaparat mu predstavlja le še orodje za izražanje, preko katerega iz svojega dojemanja okolice na končni produkt prenaša svoje videnje in dojemanje. Ravno zaradi tega je fotografija težko objektivna. Četudi se kdaj zdi, da je fotograf pri dokumentiranju določenega dogodka ostal popolnoma objektiven, je treba opozoriti, da je končni produkt nastal na podlagi njegovega razmišljanja in dojemanja določene situacije, kar pripelje v subjektiviteto. Fotograf z izbiro pomembnosti dogodka, kadra, kompozicije in časa degradira svojo objektivnost in daje prednost svojemu lastnemu dojemanju posameznega dogodka. Objektivnost se lahko meri le po tem, koliko določena fotografija dovoljuje nevtralnemu gledalcu, da si sam preko podob, ki jih je zabeležil fotograf, ustvarja svoje dojemanje določenega trenutka in vzpostavi stik z dano situacijo, ki jo fotografija predstavlja.
Še večjo prisotnost subjektivnosti zaznamo v t.i. študijski oziroma režirani fotografiji. Če o fotografovi objektivnosti dvomimo že pri dokumentarni fotografiji, je le-ta v tej zvrsti fotografije še večja. Fotograf je scenarist celotnega dogajanja in hkrati režiser ter snemalec. Elemente postavlja v vnaprej pripravljeno okolje po njegovi lastni presoji in njegovem dojemanju narave teh elementov ter se preko teh elementov izraža. Če lahko pri neživih stvareh še nekako dojamemo resnično lastnost teh elementov, saj jih velikokrat poznamo iz svojega resničnega življenja, pa večji problem predstavljajo živi elementi. S prikazovanjem zob fotografiranega psa lahko izkrivimo podobo o njem in si ga predstavljamo kot napadalnega, čeprav je pes v resnici popolnoma miren in nenapadalen. Fotograf je lahko pripravil psa do tega trenutka, da je izgledal napadalen in ga kot takšnega tudi prikazal. Enako se lahko zgodi tudi pri ljudeh. Portretirance postavlja v naprej pripravljene poze, spreminja svetlobo in se igra z njihovimi čustvi, pri čemer bi lahko zmotno mislili, da so to res emocije portretirancev. Nevtralen opazovalec morda res začuti in zazna emocije, ki jih je portretiranec v trenutku fotografiranja dejansko imel, vendar je potrebno opozoriti na dejstvo, da gre pri tem le za prenos emocij preko fotografa. Vprašanje je torej, ali so to res emocije portretiranca ali so to emocije, ki jih je zaznal fotograf in prenesel na svoj končni produkt. Gledalec je lahko v tem pogledu zaveden, saj ni nujno, da je bil fotograf sposoben dojeti in zaznati psihično stanje portretiranca. Prav tako ne vemo, koliko je fotograf v trenutku fotografiranja vplival na portretiranca. Ali mu je puščal dovolj svobode, da je portretiranec izražal svoja čustva, ali se je le ravnal po navodilih fotografa in tako igral igro, ki jo je vodil fotograf. Portretiranec lahko z dobro igro zavede nevtralnega gledalca.
Fotograf pa svojega razmišljanja ne izkazuje le preko tehničnih zajemanj fotografij. Fotografirati teme, ki fotografu niso blizu, pri gledalcu kaj hitro razkrijejo nepoistovetenje fotografa s fotografirano temo. Če se ravno to velikokrat zgodi pri dokumentarni fotografiji, kjer fotograf pod prisilo fotografira dogodke, ki so mu bili naročeni, je pri režirani in v določenih primerih tudi pri reportažni fotografiji ta bojazen odveč. Fotograf se torej odloči za temo, katera mu bo omogočala največjo izraznost; v tem oziru končni produkti predstavljajo zrcalo fotografa. Skozi serijo posnetkov – v določenih primerih je dovolj že en sam posnetek – se izraža fotografova osebnost, razmišljanje in občutki do obravnavane teme, ki se lahko interpretirajo tudi širše. Zato, mi pokažeš svoje fotografije?
Objavljeno na www.fotosfera.si
- Posted using BlogPress from my iPad