torek, 23. september 2008

KORAK

Tok, tok, tok, tok,... slišim korake za mojim hrbtom. Ne oziram se in nadaljujem dalje v svojem tempu. Vedno hodim hitro ali se mi mudi ali ne. Sliši se, da me ženska za menoj želi prehiteti, vendar sem ravno toliko hitrejši, da me ne more. Lahko mi le sledi. Po zvoku njenih petk slišim, da se ji mudi in da je malo nervozna. Njeni koraki so namreč težki, hitri in nepremišljeni. Ni važno na kaj stopi, kako stopi, važno je da hiti naprej. Počasi mi že gre njeno zasledovanje na živce, zato jo spustim naprej. Gospa sprednjih let, s poslovno torbico. Verjetno se ji mudi na sestanek. Ne vem in če povem po pravici me tudi ne zanima. Hodim dalje svojo pot in se ne oziram več na njo.
Počasi prispem do središča mesta. Ljudje hitijo sem ter tja. Nihče se ne ustavi. Zopet slišim tisti znani tok, tok, tok, tok. Seveda je zopet urejena gospodična, ki hiti skozi center. Obrnem se, da bi nadaljeval svojo pot in se skoraj zaletim v gospoda. V njegovih nizkih čevljih je bil seveda neslišen in sploh nisem opazi, da se je prikradel za moj hrbet. Nasmehneva se drug drugemu in vsak v svojem koraku nadaljujeva pot...








nedelja, 14. september 2008

PRIJAVA PRI INFORMACIJSKI POOBLAŠČENKI

Kar nekaj znancev, prijateljev in fotografov me je spraševalo, kaj se je dogajalo pod objavo "Lepo je spati v domači postelji". Kot zvestim bralcem se počutim dolžnega, da vam vso stvar obrazložim.
Pod omenjeno objavo so se pojavljali žaljivi komentarji, ki so se nanašali name osebno, žalili pa so tudi mojo mamo ter posledično celotno družino. Ker mi moj blog predstavlja spletno galerijo, kjer objavljam svoje tekoče avtorsko delo, mi blog veliko pomeni. Predstavim se lahko širši javnosti, kar pa se je do sedaj izkazalo za zelo učinkovito. Prejel sem že tudi veliko kritik, tako pozitivnih, kakor tudi negativnih, iz katerih sem se veliko naučil in na podlagi tega poskušal izboljšati vsako mojo naslednjo objavo. Moje pisanje in fotografije pa so opazili tudi drugi, saj se je celotna moja objava in predstavitev o meni objavila v reviji Predor, kar nekaj ljudi pa me je na podlagi bloga že zaprosilo za sodelovanje. Naj omenim samo to, da petkove razstave, ki bo 19.9. 2008 v Grižah ne bi bilo, saj so moj kontakt dobili ravno na blogu.
Bralci bloga ste se spraševali, kdo je anonimni, za mene zelo žaljivi obiskovalec mojega bloga. Zahtevali ste, da se identificira, česar ni storil, pač pa sem to storil jaz. Vedel sem, da je to oseba, ki bolje pozna mojo družino, kar je bilo izpostavljeno prav v žaljivih izjavah in ker se je pojavljal tudi na blogu oseb, s katerimi sem povezan, smo ga skupno odkrili. Objavil sem ime in priimek ter naslov anonimnega žaljivega pisca - Jernej Jerenko, stanujoč Ljubljanska ulica 6, 2000 Maribor. To je bilo točno, saj me je Jernej Jerenko prijavil informacijski pooblaščenki, zaradi česar informacijska pooblaščenka ga. Nataša Pirc Musar po svojem pomočniku zahteva, da ji v roku 7-ih dni pojasnim, na kakšen način sem prišel do IP podatka Jerneja Jerenka ter posledično do imena in priimka ter naslova in mi grozi z izrekom visoke denarne globe. Informacijski pooblaščenki bom v zahtevanem roku tudi odgovoril. Očitno je, da je za informacijsko pooblaščenko bolj pomembno, kako oseba pride do podatkov, ki so sicer javni in jih je možno dobiti v različnih bazah podatkov, ni pa pomembno, če je določena oseba prizadeta pri svojem ugledu, dobrem imenu in svoji časti. Zato obiskovalce mojega bloga obveščam, da bom vložil tudi kazensko zasebno tožbo za varovanje svojega dobrega imena in časti, saj je bilo iz vsebine žaljivih komentatorjevih besed jasno, da Jernej Jerenko bolje pozna mene in mojo družino, kar lahko potrdim tudi po njegovi identifikaciji.
Upam, da me bralci bloga pri mojem dejanju tudi razumete.

petek, 12. september 2008

FOTOGRAFSKA RAZSTAVA - DEŽELA SOCIALIZMA

Prišel je čas, da moje fotografije zaživijo tudi v domačem kraju. Ob tej priložnosti bi se zahvalil KUD Svoboda za povabilo, vse vas pa seveda vljudno povabim, da se razstave udeležite. Več v vabilu

sreda, 10. september 2008

ESTONIJA - TALIN

Mesto, kjer v tretjem tisočletju vidiš zamaskirane rablje, grajske uslužbence, vile, mimo njih pa hodijo moderno urejene gospodične, oblečene po najnovejši modi, moški v uglajenih suknjičih, ali urejeni upokojenci. Talin je mesto, kjer se prepleta zgodovina in sedanjost. Ravno zaradi tega mi je bil od vseh baltskih mest najbolj všeč. Mesto je živo, za vsakim vogalom se je nekaj dogajalo in imel sem občutek varnosti, počutil pa sem se zelo domačega