ŽIVLJENJE NEKE LUŽE

Rodim se, ko pade dež. Takrat v kakšni luknji začnem počasi rasti. Rastem vse dokler pada dež. Koliko sem velika ni odvisno od moje volje, temveč od količine zapadlega dežja. Takrat sem v svoji največji veličini lahko tudi kar sredi ceste. Ne vem zakaj se me ljudje bojijo. Vsi hodijo okoli mene in se me izogibajo. Nekateri me preskočijo, drugi me pogledajo in hitro odskočijo, spet tretji gredo mimo mene, kot da sploh ne obstajam. Le otroci so tisti, ki radi čofotajo v meni s svojimi malimi škorenjci. No, pa seveda ne smem pozabiti na nerode, ki me ne vidijo, nato pa s svojim samozavestnim korakom stopijo vame, imajo celo mokro nogo, nato pa me še cel dan preklinjajo, kot da sem bila jaz kaj kriva. Kot vidite, je moje življenje zanimivo. Vidim marsikaj. Objete pare, šarmantne moške, zafnane dame, razigrane ali celo objokane otroke... Ampak, naenkrat začne nekaj močnega sijati izza oblakov. Nekaj, zaradi česar izgubljam svojo velikost. Oblaki se počasi odpravijo stran in zagledam ga. Mojega največjega sovražnika! Sonce je zopet tu! Konec je zmano... Počasi se poslavljam, štete so mi ure, morda celo minute. Zame pa nikomur ni mar. Še všeč jim je, če bom kmalu izginila. Sedaj moram počasi oditi. Pa vendar se kmalu vrnem. Boste videli. Le, da zopet pade nekaj dežja. Takrat pa...