Solza mi spolzi po licu, ko pišem tele vrstice. Morda ni najbolj primerno, vendar čutim, da moram to storiti. Za tebe in tebi v spomin!
»Ata a me držiš?« so bile moje besede, ko si me na Britnih selih učil voziti kolo. Bil sem še zelo mlad. Mislim, da sem bil star tri leta. »Ja te, ti kr pel!« si mi dejal. Peljal sem se. Sam. Ti si me že zdavnaj izpustil. Nekaj mi je reklo, da se moram obrniti. In res sem se. Ti si bil kakšnih 20 m za mano in mi kazal naj se peljem naprej. Seveda sem izgubil samozavest in posledično ravnotežje ter padel po tleh. Tako nekako je izgledalo najino učenje vožnje s kolesom. Ampak bilo je uspešno. Tistega dne si me namreč naučil voziti se brez pomožnih koles in dirka se je lahko začela.
Dirjala pa nisva le po cesti. Od kar se spomnim, sva bila nekako povezana. Dneve sem preživljal pri vama in vsak dan sva kaj ušpičila. Spominjam se, kako sva popravljala motorje. No popravljal si jih bolj ti, jaz sem veselo »šraufal« in se bolj delal da ti pomagam, kot pa da sem kaj resnega popravil. Najbolj pa sem bil vesel, ko si končal z delom in sva morala iti preizkusiti ali delujejo. Neznansko sem užival, ko sem se usedel pred tabo, prijel za balanco, ti si »zakurblal« motor in že naju ni bilo več.
Verjetno se boš še spominjal tiste prigode pri zobozdravniku. Odpreti usta na zobozdravniškem stolu sem se bal kot hudič križa. Tja me je najprej peljala moja mama in nato še oče. Nobenemu ni uspelo. Celo zobozdravnica je obupala in rekla, naj me pripeljejo, ko bom pripravljen. Začudeno je pogledala, ko sem se naslednji dan pojavil pred njenimi vrati. Seveda si bil ti zraven. Skupaj sva odšla v sobo, odprl sem usta, ti si stal zraven, zdravnica pa mi je lahko vrtala in zaplombirala zob.
Leta so hitro tekla in moral sem v vrtec in kasneje v šolo. Skoraj ni bilo dneva, da nisi prišel pome in sva nato skupaj odšla domov. Večkrat, ko je deževalo in si vedel, da nimam dežnika, si me pričakal pred šolo in mi ga prinesel. Šolsko leto je kmalu minilo in začelo se je poletje. Takrat sva pripravila ribiške palice in enkrat ali dvakrat na teden odšla za Savinjo loviti ribe. Včasih sva kaj ulovila, včasih tudi ne, ampak bolj glavno je bilo to, da sva do pasu čakala v vodi ali bo kakšna prijela ali ne.
Leta so hitro minevala, po končani osnovni šoli sem odšel v srednjo v Celje in časa za druženje je bilo vse manj. Vsak dan sem vaju sicer prišel pozdravit, nato pa sem se odpravil za knjige. Vikendi pa so bili tisti, ko sem ti zopet lahko kaj pomagal v delavnici, ti pa si imel zopet pripravljeno kakšno neumnost s katero si mi vedno tako rad nagajal. Kosila sva travo po hribu, pretakala vino (no ko sem bil starejši seveda ni šlo, da ne bi tudi nazdravila), v jeseni obirala grozdje in prešala ter marsikaj bi se še našlo. V zadnjih letih, ko sem odšel študirat pa sva se videvala vse manj. Vikendi so bili tisti, ko sem prišel k vama in vedno sem doživel topel sprejem. V tistem času sem začel tudi fotografirati. Ravno fotografija, na kateri sta skupaj z mamo je bila moja prva sprejeta fotografija na natečaju (fotografija, kjer ata sedi za mizo, mama pa je v ozadju). Dobil sem še večje veselje do fotografije in skoraj vsak teden sem vaju želel slikat. Vem, da ti je šlo to na živce in ne bom pozabil dneva, ko sem te zmotil sredi dela in te prosi, če prideš malo v delavnico, kjer bi posnela tvoj portret v ogledu. Nejevolno si odložil delo, zraven pa mrmral: »Pa ko morm jz zdej tmle hodit, če mam pa tule del!« Vendar si vseeno prišel. Veselje do poziranja pa si dobil tisti dan, ko sem ti sporočil, da je bila tvoja slika sprejeta na Portugalskem (ata v delavnici s plaščem in kapo). Dobil si solzne oči. Tisto sliko sem ti tudi razvil in ti jo prinesel na paspartuju. Uokviril si jo in dal na steno. Oba z mamo sta od takrat naprej rada pozirala, število vajinih slik na steni pa se je večalo. Opus se je širil in tako sem imel za vajino 55. obletnico poroke dovolj slik, da sem vama lahko posvetil razstavo. V očeh vama je sijala sreča, ko sta gledala vajine fotografije na steni.
Včeraj pa je prišel tisti dan, katerega sem se najbolj bal. Nikoli si nisem upal predstavljal kako bo izgledal. Tudi sedaj, ko si bil bolan in v zadnjem tednu praktično priklenjen na posteljo, sem upal, da si boš opomogel. Vendar...
Na koncu bi ti rad sporočil le nekaj. Nikoli ti nisem izrekel teh besed, morda zato, ker nisva bila takšna človeka in o čustvih nisva želela govoriti na glas. Imel sem te rad in vem, da si tudi ti imel mene! V tebi sem videl idola že od mladih nog naprej in vedno sem želel biti takšen kot si bil ti. Velik, močan in delaven.
Pogrešal te bom!!!
Oznake: Moje izpovedi
