Čeprav že nekateri histerično berejo knjige in revije, kako se znebiti svojih odvečnih kilogramov, ki so jih pridobili s pomočjo mastnih pustnih krofov in jih tako na pust spominjajo le še prevelike številke na tehtnici, se jaz še z velikim entuziazmom spominjam letošnjega pusta. Pa ne da bi k temu botrovala moja pustna obleka ali prevelika količina popitega vina, temveč nekakšno drugačno doživljanje pusta. Vem, da je pust že pokopan in da zunaj že rastejo prvi zvončki in trobentice, naj vseeno začnem svojo zgodbo.
Pustna sobota je in z očetom se odpraviva v Markovce. Čeprav se napoti do te vasi dvakrat izgubiva, vendarle najdeva pravo pot in tablo Markovci. Za obisk tega kraja me je prepričal predvsem prijatelj Jure, ki je bil na tem Fašenku že lansko leto in ga je zelo pohvalil. Pravi, da je veliko mask, med katerimi se lahko brez slabe vesti sprehajaš tudi med povorko in fotografiraš tako ali drugače našemljene ljudi.
Parkirava avto. Le nekaj gasilcev in plakatov opozarja na to, da se bo danes nekaj dogajalo. »Kje so maske? Kje so turisti?« se sprašujem med sprehodom po vasi. Nikjer ni nikogar. Ne mask, turistov in ne domačinov. Kot bi eksplodirala atomska bomba. Hodiva še nekaj časa po cesti, ko v daljavi zaslišim zvonce. Zvok postaja vse glasnejši in že jih zagledam – kurenti. V svojih kožuhih in opremljeni z zvonci skačejo po cesti, da jih sliši cela vas. Takrat pa iz svojih hiš izstopijo tudi domačini. Zgleda, da so kurenti oznanili začetek dogajanja in ljudje so začeli na svojih dvoriščih pripravljati nekakšne »pušn šanke« kot pravimo v naših koncih, na katerih se poleg vina najde še malo domače salame in kruha.
Nadaljujeva pot po vasi. Srečujeva vse večje število mask. Tam kurent tu čarovnica, tam cigan in tu prašič. Vsi se mi zdijo neverjetno znani. Sem jih mogoče že kdaj videl? Mogoče v mojem življenju? Neverjetno, kako je tale prašič podoben mojemu znancu, ki sem mu nekoč zaupal. In pa tale cigan, ki se baše z lepo pečenim mesom in svoje žepe polni z vsem, kar mu pride pod roke. »Hej, se midva res ne poznava?« ga vprašam, a kot ponavadi ni odgovora.
Stopava dalje po cesti. Zagledam bankirja, kako s svojimi prekopiranimi evri maha po zraku in meče denar med ljudi. Upam, da bo tudi meni vrnil tisti denar, ki mi ga obljublja že nekaj časa. In upam, da ne bo zopet ponarejen.
Malo naprej zagledam skupino planincev. »Hm, kdo ste pa vi?« se vprašam. Ali mogoče radi hodite v hribe in ste se zato danes našemili v takšno masko ali pa radi plezate in hodite po vaših šefih, da lažje napredujete? Planinci, vas še sicer ne poznam, a ne bo dolgo, ko se bomo srečali na moji življenjski poti. 
Tako sem tekom dneva videl skoraj vse moje znance. Eni so si bili bolj podobni, drugi manj. Ne rečem, da mi ni bilo lepo in da se nisem zabaval. Ravno zato sem med vsemi temi maskami začel razmišljati, ali je pust namenjen preoblačenju v druge osebnosti ali je to pravzaprav oblačenje v naše prave osebnosti in smo lahko tako vsaj en dan v letu tisto, kar smo v resnici ter se na ta račun še lahko malo pošalimo?
Čeprav se za letošnjega pusta nisem nadel v noben svoj ego, sem se zaradi mask, ki sem jih srečeval ta dan, po prihodu domov pogledal v ogledalo in se zaskrbljujoče vprašal: »Katera maska sem pa jaz?«
Oznake: Reportaže